Boštjan Pihler je, v tednih po podelitvi Goldmanove okoljske nagrade 2017 za Evropo predsedniku Eko kroga Urošu Macerlu, večkrat javno podal svoje videnje razmer v Eko krogu, med drugim v spletnih Financah z dne 24. 5. 2017, nazadnje pa v Delu z dne 8. 7. 2017. Njegov prispevek terja, vsaj v grobem, nekaj pojasnil.
V zadnjih letih nihče iz Eko kroga ni imel ne volje ne ambicije opravljati Uroševega dela – to je predstavljati društva navzven, komunicirati z mediji, koordinirati delovanje članov in simpatizerjev, ter sodelovati v javnih razpravah. V Eko krogu Urošu nagrado iskreno privoščimo in smo nanj ponosni.
Iz Pihlerjevega pisanja lahko bralec dobi občutek o razkolu znotraj Eko kroga. Bralcem sporočamo, da smo aktivisti Eko kroga složni in še vedno zelo aktivni. Boštjan Pihler je bil med ključnimi aktivisti v prvih letih delovanja društva in njegov takratni prispevek zelo cenimo. Leta 2013 pa se je od dela Eko kroga distanciral in ni več sodeloval na sestankih ali bil aktiven v društvu (z izjemo priprave odprtega pisma ministru Počivalšku, decembra 2016).
Razen Boštjana nihče od članov nima težave z dejstvom, da je Goldmanovo okoljsko nagrado dobil Uroš Macerl.
Prav tako nihče, razen Boštjana, ne nasprotuje Uroševemu načrtu porabe finančnega dela nagrade. Kot je napovedal že pred prejetjem, bo Uroš polovico razpoložljive nagrade porabil za razvoj svoje kmetije, druga polovica pa je že na računu Eko kroga in bo porabljena za delovanje društva v dobrobit okolja.
Aktivisti Eko kroga
Spoštovani,
moram se oglasiti – v bran smiselnosti svojega ravnanja in čistosti njegovega namena. S tem, seveda, tudi v bran čistosti svojega imena.
Najprej za uvod naslednji citat: »To je nagrada Eko krogu – društvu za naravovarstvo in okoljevarstvo.« (Tina Mikuš, soustanoviteljica in prva predsednica Eko kroga, o slovenski Goldmanovi nagradi)
Ko sem pred tremi meseci javno razgalil nateg okrog Goldmanove nagrade, ki sta si ga privoščila najprej Erika Oblak (Ekologi brez meja) in kasneje Eko krog, sem to naredil skrajno odgovorno, kolikor le zmorem jasno in argumentirano, predvsem pa z veliko pozornostjo na to, da ne bi komu storil krivice. Temu primerno je predstavitev Eko krog – med aktivizmom in nategom obsežnejša in se je toliko težje prebiti skoznjo.
Odzivi na razgaljenje natega so bili različni, v glavnem predvidljivi. Še najbolj me je presenetil predsednik Eko kroga Uroš Macerl, ko je začel z javnim širjenjem neresnic o meni. In to takšnih, ki jih je povsem preprosto preveriti in obelodaniti. Verjetno je to bila tista pika na i, zaradi katere sem na to temo sestavil še eno predstavitev; Ekokrogov nateg – epilog. Na povabilo časopisa Delo sem kasneje vse skupaj rezimiral v članku.
Sedaj, po treh mesecih od razkritja natega, se je z izjavo za javnost odzval Eko krog. Glavni poudarek izjave je na veliki složnosti njegovih aktivistov, od katere, menda, odstopam le jaz, neke vrste grdi raček. Kot da je složnost a priori argument pravilnosti. V tem primeru je ravno največja žalost natega, ki sem ga razgalil. Nastopa kot tragična entiteta, ne kot vrednota. Vsi v Eko krogu se strinjamo z zgoraj citirano mislijo Tine Mikuš, a le eden je proti špekulativnemu pripisovanju zaslug, ki prinaša nagrado posamezniku. Zares žalostno.
Špekulacije praviloma rojevajo še večje špekulacije. Ekokrogov nateg je dober primer tega. Že objavljeno in preprosto dokazljivo je, da sem pred pol leta, preden je šel Uroš v Ameriko po nagrado, vsem aktivistom Eko kroga poslal apel za sestanek na temo porabe finančnega dela nagrade ter hkrati predlagal altruistično porabo, ki ne bi polnila žepov nikogar od nas. Uroš in večina aktivistov so povsem ignorirali apel, ki sem ga nato večkrat ponovil. Med aktivisti, ki so se odzvali, je bila Tina, ki nam je v e-pošti (21. april 2017) zapisala »da mora biti denar od nagrade porabljen izključno za naravovarstvene, okoljevarstvene namene v okrilju Ekokroga. Tega denarja nenazadnje ni toliko, da bi reševali vse probleme. Če želimo kar koli večjega in načrtnega v prihodnje narediti za okolje in naravo, glasujem, da se porabi za to. To je nagrada Eko krogu – društvu za naravovarstvo in okoljevarstvo.« (podkrepil s.p.). Kako lepo, nisem bil sam, tudi Tina je branila čistost.
Do želenega sestanka nikoli ni prišlo. Namesto tega v sedanji izjavi Eko kroga beremo, da »nihče, razen Boštjana, ne nasprotuje Uroševemu načrtu porabe finančnega dela nagrade. Kot je napovedal že pred prejetjem, bo Uroš polovico razpoložljive nagrade porabil za razvoj svoje kmetije, druga polovica pa je že na računu Eko kroga ….«. Kaj pa je zdaj to?! Če ni (vsaj) Tina spremenila mišljenja, je prvi stavek čista laž.
A še bolj pomenljiv, zame resnično grozen, je drugi stavek, ki pravi, da je Uroš že pred odhodom v Ameriko, torej pred pol leta, napovedal, da bo polovico finančnega dela nagrade obdržal zase. Da tukaj nekdo zelo grdo laže javnosti, dokazuje naslednja Uroševa izjava za Slovenske novice izpred dobrih dveh mesecev: »Gre za 175 tisoč evrov. Ni še odločeno, kaj bomo z denarjem. Zdaj je tako in tako še v Ameriki, tako da se zdaj posvetujem z ostalimi, računamo pa, da gre v glavnem v okoljske namene. Velik del bom podaril, ostalo pa se bo obrnilo v okoljske namene.«. (1) Kdo tukaj laže? Uroš, ki je še pred dvema mesecema trdil, da se še ne ve, kaj bo z denarjem, načeloma pa naj bi bil velik del podarjen, ostalo bi se porabilo v okoljske namene, ali celoten aktiv Eko kroga, ki nas danes prepričuje, da je Uroš že pred pol leta napovedal, da bo polovico finančnega dela nagrade obdržal zase? Javnost zagotovo zasluži odgovor na to vprašanje.
Opozoriti moram še na krivičen odnos, ki ga sedaj Eko krog goji do mene. Na eni strani z vrednotenjem mojega aktivizma (prikazujejo ga čim bolj omejeno, tudi s kakšno neresnico), na drugi strani pa me poskuša javno prikazati kot čudaka, na primer sprenevedajočega se okrog zadev, ki naj bi bile razčiščene že vsaj pol leta. Vsled te grdobije Eko krogu javno postavljam naslednja vprašanja:
– (2) kdaj, komu in kako je predsednik Eko kroga Uroš Macerl sporočil, da bo polovico finančnega dela nagrade, torej dobrih 87 tisoč ameriških dolarjev, porabil za razvoj svoje kmetije, se pravi zbasal v lastne žepe,
– (3) zakaj nihče od aktivistov, ki so se pred pol leta s svojimi predlogi odzvali na moj predlog altruistične porabe, ni nič vedel o Uroševem namenu porabe za lastne namene in
– (4) čemu so se ignorirali moji apeli za sestanek na to temo?
Nikdar si nisem mislil, da tako tanka črta loči elitni aktivizem od grdih laži in bednega okoriščanja. Še včeraj je bil Eko krog zgled vsem resničnim borcem na okoljskem in mogoče še katerem področju, danes pa je to skupina ljudi, ki, med drugim, dokazljivo špekulira in zavaja javnost.
Opisano naj bo v poduk vsem borcem, ki se aktivistično trudijo reševati okoljske in ostale probleme v družbi. Na marsikaj je potrebno biti pozoren. Predvsem pa, špekulacije je potrebno zatreti v kali, kajti nikdar ne veš, kako grozen bo njihov potomec. Pri Eko krogu je špekulativna nominacija (za večino »nedolžna«, »lepa« laž) prinesla nezasluženo nagrado, ta pa vse grše laži in okoriščanje.
Eko krog prosim za odgovore na vsa štiri vprašanja, ki naj mi jih pošlje na e-naslov [email protected] ter da jih objavi na svoji spletni strani, kot je to naredil z izjavo za javnost.
Boštjan Pihler