Sovražniki države?

Organizacija Global Witness je v poročilu Enemies of the State? objavila globalno statistiko ubojev okoljskih aktivistov za lansko leto: 164 ali povprečno trije vsak teden. Opozarjajo, da gre le za vrh ledene gore. Vsi uboji namreč niso registrirani v uradnih poročilih ali medijih. Beležijo porast groženj, nasilja in kriminalizacije aktivnosti ljudi in skupnosti, ki branijo okolje in svoj življenjski prostor. Okolje je že nekaj časa največje bojišče človekovih pravic.

Največ umorov je bilo lani registriranih na Filipinih, ki so prvič z vrha seznama izrinili Brazilijo. Filipini so bili v preteklih letih tudi sicer med najvišje uvrščenimi državami, predsednik Duarte namreč okoljske aktiviste označuje kot komuniste in teroriste. Brazilija je lani z 20 umori pristala na četrtem mestu, a je pričakovati ponovni porast nasilja, saj so politike predsednika Bolsonara znova na široko odprla vrata vdoru v staroselske teritorije. Število žrtev v Gvatemali je iz treh skočilo na 17, tam je bilo lani največ ubitih aktivistov na število prebivalcev. Več kot polovica vseh zabeleženih smrti  je v Latinski Ameriki, še vedno pa so glede na delež svetovnega prebivalstva najbolj na udaru staroselci.

Boj za zaščito ozemlja in okolja je postal nevarnejši v Mehiki. Julian Carrillo je vedel, da je tarča. Nasprotnik koncesij za rudarjenje na ozemlju njegove skupnosti je pred tem v dveh letih že pokopal pet ubitih članov družine. Preden so oktobra 2018 našli njegovo, s kroglami prerešetano truplo, je prejel številne grožnje s smrtjo in požgali so mu hišo.

Povpraševanje po lesu, palmovem olju in mineralih narašča. Vlade, podjetja ter kriminalne tolpe si v bitki za dobiček že kar rutinsko prilaščajo teritorije in uničujejo habitate. Ko se temu uprejo ljudje, ki na teh teritorijih živijo, se soočijo z zasebnimi varnostniki podjetij, državnimi silami, najetimi morilci, v fizično manj nasilnih primerih pa z ekipami agresivnih odvetnikov. Namesto, da bi postali heroji, ker branijo svoje skupnosti in ekosisteme, jih ubijajo, aretirajo ali zastrahujejo.

Uboji so najbolj nasilna oblika zlorabe. Države in podjetja poleg fizičnih napadov izrabljajo tudi sodišča in zakonodajo za to, da utišajo tiste, ki se jim postavijo po robu. Brutalna in ironična igra, v kateri se morilci in tisti, ki okolje uničujejo ponavadi izognejo kazni. Aktivisti pa so označeni kot kriminalci. Zato so v Global Witness v poročio prvič vključili še pregled zlorab zakonodaje in politik z namenom zastraševanja aktivistov, njihovih družin in skupnosti.

Oktobra 2018 so bili štirje iranski naravovarstveniki obtoženi korupcije, za kar jim grozi smrtna kazen. So del osem članske ekipe Persian Wildlife Heritage Foundation in si prizadevajo zaščititi geparde ter druge zaščitene vrste. Januarja lani so bili aretirani in obdolženi vohunjenja. Med njimi je bil tudi ugledni okoljevarstvenik Kavous Seyed-Emami, ki je v sumljivih okoliščinah nekaj tednov kasneje umrl v zaporu. Ostali člani ekipe so v zaporu še danes.

Kriminalizacija ima številne oblike. V najpreprostejši gre za oblikovanje, spremembe ali re-interpretacijo zakondaje tako, da prej legalna aktivnost postane nezakonita. Ljudje, ki to aktivnost izvajajo, se nenadoma spremenijo v kriminalce. Države in podjetja nato pričnejo z grožnjami in tako ustrahujejo aktiviste, uničijo njihov ugled in jih prisilijo v drage sodne bitke, ki ovirajo njihove siceršnje aktivnosti. Države lahko tudi oblikujejo novo zakonodajo, s katero omejujejo ali kriminalizirajo prosteste ter svobodo izražanja. Protiteroristična zakonodaja in nacionalna varnost se sprevrže in popolnoma neprimerno uporabi proti aktivistom. Tovrstne pravne bitke so izjemno neuravnotežene: vojske dobro plačanih odvetnikov nasproti kmetom ali staroselcem s težko dostopnih območij, z nizko formalno izobrazbo ter poznavanjem svojih pravic. Ko so obsojeni, so aktivisti javno stigmatizirani s strani vlad in njihovih medijev ter označeni kot teroristi. Kriminalizacija je način zlorabe in ustrahovanja aktivistiov s strani ljudi in institucij, ki bi jih v resnici morale zaščititi.

Pri tem nista izjema niti ZDA in Velika Britanija, čeprav Evropa za okoljske aktiviste ostaja najvarnejši kontinent. Toleranca oblasti do mirnih protestov se hitro znižuje celo v domnevno bolj uveljavljenih demokracijah, prioriteta postajajo kratkoročni interesi močne manjšine.

Avtorji poročila še dodajajo, da ne bomo nikoli mogli povrniti žrtev in odpraviti škode, povzročene njihovim najdražjim. Lahko pa poskrbimo, da njihove smrti niso bile zaman s tem, da od držav zahtevamo nujno reševanje problemov, za katere so zastavili svoja življenja. Zaščititi in opolnomočiti moramo pogumne posameznike, ki jim bodo sledili – zavoljo njih in nas samih.

Celotno poročilo Enemies of the State? je dostopno tukaj.

Komentarji

/** * mailchimp pop-up */